Diplomanti študijskega programa druge stopnje Paliativna oskrba pridobijo naslednje splošne kompetence:

• sposobnost fleksibilne uporabe znanja v praksi paliativne oskrbe;

• sposobnost prepoznavanja in razumevanja potrebe po paliativni oskrbi,

• sposobnost povezovanja temeljnega znanja, pridobljenega pri obveznih predmetih ter znanje njegove uporabe  v klinični praksi;

• poglobljeno in specializirano razumevanje in širšo akademsko perspektivo;

• splošna razgledanost, sposobnost komuniciranja s strokovnjaki drugih strokovnih in znanstvenih področij, zavedanje se vrednosti »na dokazih temelječega« znanja v paliativni oskrbi;

• sposobnost pravočasnega prepoznavanja in reševanja konkretnih problemov na področju paliativne oskrbe v kliničnem okolju;

• razumevanje koncepta filozofsko podprte paliativne oskrbe ob koncu življenja;

• sposobnost za celostno (holistično) obravnavo pacientov na področju paliativne oskrbe, poznavanje koncepta kulture varnosti in kakovosti ter prizadevanje za kakovostno strokovno delo skozi avtonomnost, (samo)kritičnost, (samo)reflektivnost in (samo)evalviranje;

• sposobnost za razvoj kritične presoje in za reševanje strokovnih in raziskovalnih problemov v kliničnem okolju na področju paliativne oskrbe;

• sposobnost za nenehno izboljševanje paliativne oskrbe pacientov na podlagi dokazov (EBP) in za inovativni prispevek k razvoju in aplikaciji novih idej povezanih s kliničnim raziskovanjem;

• komunikacijske spretnosti in prevzemanje odgovornosti za etične odločitve;

• zmožnost vzpostavljanja in vzdrževanja kooperativnih odnosov za delo v timu in z uporabniki (pacienti, svojci, … idr.);

• sposobnost za etično refleksijo in zavezanost profesionalni etiki s spoštovanjem načela avtonomije pacienta in poznavanje najvišjih standardov na področju bioetike;

• sposobnost za medpoklicno (partnersko) sodelovanje v paliativnem (interdisciplinarnem) timu;

• sposobnost za uvajanje in izvajanje klinične supervizije na področju paliativne oskrbe v delovnem okolju in za humanizacijo kulture odnosov v zdravstvu; 

• sposobnost mednarodnega povezovanja in sodelovanja s strokovnjaki iz različnih multikulturnih okolij, strpnost za sprejemanje in upoštevanje konstruktivnih kritik in pripomb;

• sposobnost za konkretno reševanje raziskovalnih problemov z uporabo kvantitativne in kvalitativne raziskovalne paradigme;

• sposobnost za kritično presojo raziskovalnega dela in njegove praktične pomembnosti.

 

Predmetno-specifične kompetence, ki jih pridobijo diplomanti v okviru obveznih predmetov študijskega programa so:

• usposobljenost za strokovno utemeljeno prepoznavanje in razumevanje paliativne oskrbe;

• sposobnost za kritično razmišljanje o razvoju paliativne oskrbe pri nas in v evropskem prostoru;

• poznavanje potreb starajočega prebivalstva, analitične veščine in veščine reševanja večine geriatričnih sindromov v sodelovanju z družino in drugimi člani tima;

• znanje poiskati relevantno literaturo, in oblikovati in izdelati aplikativni raziskovalni projekt s področja paliativne oskrbe in aplicirati dokaze v klinično okolje;

• poznavanje različnih filozofskih pristopov, ki so pomembni za paliativno oskrbo;

• poznavanje pojma ocenjevanja v paliativni oskrbi in njegovo izvajanje v kompleksnih situacijah;

• sposobnost vpeljave ocenjevanja in A-inštrumentov v zdravstvene/socialne in druge organizacije, skrb za nadaljnji razvoj ocenjevanja in inštrumentov;

• poznavanje inštrumentov kakovosti v paliativni oskrbi in sposobnost razpravljanja o njihovi koristi v praksi;

• poznavanje Liverpoolske klinične poti;

• sposobnost vključevanja oskrbe svojcev v paliativno oskrbo;

• sposobnost uporabe hitrih testov funkcionalnosti starejše osebe in ocenjevanja tveganja za nastanek osteoporotičnih zlomov;

• poznavanje najpogostejših kroničnih, neozdravljivih bolezni in sposobnost za prepoznavo simptomov, ki zahtevajo paliativno oskrbo;

• usposobljenost za prepoznavo stadija bolezni, ko se veča potreba po paliativni oskrbi;

• sposobnost ugotavljanja pacientovih telesnih in psihosocialnih potreb;

• sposobnost prepoznavanja motečih simptomov v paliativni oskrbi in pristopa k lajšanju le-teh,

• sposobnost celovitega prepoznavanja in pristopa k lajšanju bolečine v paliativni oskrbi in ostalih simptomov.

• sposobnost holistične obravnave pacientov, komunikacijske veščine za terapevtsko komunikacijo in za vodenje pogovorov v težkih situacijah paliativne oskrba (npr. družinski sestanek idr.), poznavanje transakcijske analize in znanje vrednotenja komunikacijske kulture v delovnem okolju;

• poznavanje pomena terapevtskega dotika v paliativni oskrbi,

• sposobnost izražanja odnosa do človeka različnih kultur in ver, in njegove profesionalne podpore;

• poznavanje etičnih modelov procesa odločanja in sposobnost kritičnega razmišljanja pri preučevanju primerov, izpeljevanja spoznavanja in njegovega uresničevanja pri vsakdanjem delu;

• poznavanje pomena žalovanja in duhovnosti v paliativni oskrbi;

• sposobnost kritičnega spoprijemanja z duhovnostjo z upoštevanjem družbenega okvirja;

• sposobnost prepoznavanja smrti kot procesa in začetka procesa umiranja pri pacientu;

• poznavanje pravnih okvirov socialne in pravne varnosti ter temeljnih pravnih aktov.   

Diplomanti bodo pri izbirnih predmetih študijskega programa pridobili naslednje kompetence:

• sposobnost kritičnega spoprijemanja z lastno vlogo v paliativnem timu in poznavanja pomena medpoklicnega sodelovanja;

• znanje razpravljanja s sodelavci o tabu tematikah paliativne oskrbe, nudenje pomoči, podpore pri obravnavi in odnosu do teh tematik (pozna različne oblike supervizije);

• sposobnost analiziranja modelov in konceptov timskega dela;

• sposobnost prepoznavanja značilnosti duševnega zdravja starejših ljudi in poznavanje zakonodaje za varovanje pacientovih pravic;

• poznavanje zdravil, ki se uporabljajo pri paliativni oskrbi, indikacije in odmerke, načine aplikacije in stranske učinke;

• znanje razvijanja paliativnega koncepta za dementne paciente, otroke in mladostnike;

• poznavanje pomena prostovoljstva in skupin za samopomoč, poznavanje modelov prostovoljstva, ki so naravnani na večjo kakovost življenja kroničnih pacientov in njihovih svojcev;

• sposobnost prepoznavanja čustvenih stisk pacientov in svojcev ob koncu življenja.